Spoštovani učitelji, profesorji, dobitniki priznanj, častni člani društva katoliških pedagogov Slovenije, celjski škof dr. Maksimiljan Matjaž, g. Kačičnik in vsi ostali.
 
Po napornem tednu sem včeraj vendarle našla čas, da si pripravim koncept nagovora. Malo neodgovorno, da delam pomembne zadeve na zadnji večer. Spomin me je ponesel še v čase pedagoškega dela, na trenutke, ko sem zadnji dan pisala osnutke priprav, ali učne liste. Moji dijaki so znali povedati, da je so bile takrat ure pouka fizike najbolj zanimive. Pa ne zato, ker bi bil v razredu nered, temveč zato, ker sem bila takrat tista učiteljica, o kateri je pred mano govorila dr. Požarnikova.
 
Na spletni strani društva sem pogledala zgodovino delovanja in med drugim tudi dobitnike priznanja. Priznati moram, da sem začutila veliko spoštovanje do vseh imen, ki so našteta med prejemniki priznanj. Imena, ki me presenečajo in vlivajo upanje in zaupanje v dejstvo, da je imel in ima slovenski narod veliko posameznikov, ki mu dajejo pogum na poti razvoja.
 
Eden takšnih je bil tudi Slomšek. Ob prvem branju njegovih pridig ali drugih zapisov se srečamo s človekom, katerega vera je bila neizmerna in neomajna. Srečamo se s človekom, ki v svojih ostrih pridigah osvetli družbene probleme takratnega časa in daje nauke, ki po katerih bi se morali ravnati še danes. Osebno Slomška dojemam kot zelo toplo osebo. Kakšen pa naj bo sicer človek, ki je z vsem srcem ljubil svojo domovino, svoj rod, materni jezik? Njegova zapuščina Slovencem je neprecenljiva. Vzgajanje v spoštovanju do vrednot, ki so univerzalne in danes še kako potrebne.
 
Slomšek je bil tudi učitelj, kot je danes večina izmed vas tukaj. Ste osrednje figure v šoli in ste tisti, ki neposredno uresničujete vzgojno-izobraževalne naloge. V času, ko sem sama opravljala ta zame zelo plemenit poklic, ki je žal v zadnjem času po nepotrebnem in zaradi posameznikov omadeževan in podcenjen poklic, je potekala debata ali učitelj le izobražuje ali tudi vzgaja. V nekem trenutku je obveljalo načelo, da je učitelj tisti, ki zgolj podaja znanje. Dejali so, da pouk o etičnih vrednotah ne sodi v šole. Šole naj bi bile vrednostno nevtralne, iz učnih vsebin smo brisali vzgojne vsebine in iz imen predmetov besedo vzgoja.
 
S tem je bila narejena precejšnja škoda vzgojno-izobraževalnemu sistemu. Covid situacija, v kateri smo danes, je na eni strani pokazala na veličino človeka, njegovo brezmejno solidarnost, na drugi strani pa njegovo neskončno sebičnost in neumnost. Tudi med učitelji. Ravnatelji dvomijo v virus, učitelji razlagajo, da smo elektronska bitja, da se v šoli dogaja genocid. Ne dovoli se predvajanja dokumentarnega filma Mitje Okorna o tistih, ki so preboleli Covid-19.
 
Pandemija je razgalila šibkost državnega šolstva in veliko problemov, na katere smo že nekaj časa opozarjali. Da je potreben temeljit razmislek o tem, ali želimo državno ali javno šolstvo. Več let se zaradi ideoloških načel, ki ne bi smeli vplivati na razvoj šolstva pri nas, ni uresničilo odločitve ustavnega sodišča glede financiranja šol, ki niso ustanovljene s strani države. Sedanja vlada in koalicija je zmogla doseči konsenz na in izven političnega parketa ter sprejeti zakon.
 
To je šele začetek pluralizacije našega izobraževalnega sistema. Čaka nas dolga pot, ki bo verjetno prehojena z majhnimmi koraki. Predavanja, podobna današnjemu, seminarji, simpoziji na temo dela učitelja so doprinos k zmanjšanju ovir in dajanje spodbud za spremembe in za učitelje s srcem. Danes si želimo več takšnih učiteljev, ki se zavedajo svojega temeljnega poslanstva, ki z vsem srcem vzgajajo in razumom izobražujejo. Želeli bi več takšnih učiteljev, ki bi jih vodila misel “ljubimo svojo domovino in besedo materino” in to prenašali na učence.
 
Pred tridestetimi leti so se uresničile preroške besede A.M. Slomška, ki je tistim, ki so menili, da Slovenci nimajo prihodnosti in je zato nesmiselno učiti se slovenskega jezika, dejal: »Prej se bo sonce zasukalo okoli zemlje in ne zemlja okoli sonca, preden bo izkoreninjeno slovanstvo. Slovenec je Kranjec, Slovenec Korošec kakor Štajerec, bratje smo drug drugemu. Po potu omike se približujmo drug drugemu in srečen čas, ko bode v jeziku slovstva ena hiša, en rod, eno slovstvo, en govor.«
 
Uresničili smo dolgoletne želje naših prednikov. Danes je v družbi zelo nizko zavedanje, da je največji dar to, da imamo Slovenci svoj jezik, svojo kulturo in imamo svojo domovino. Nenehni izgovori, da smo majhni, da smo nepomembni nižajo samozavest naroda. Kot, da nam je nerodno, da smo Slovenci. Danes bi Slomšek iz prižnice lahko ponovil besede iz leta 1821: »Zakaj tajiš, nespametnež, da si Slovenec, ko vendar slovenstvo na svojem čelu nosiš, kaj se sramuješ svojega očeta in matere, zato, ker sta Slovenca?«
 
Zatorej dragi učitelji in vsi ostali, gojite ljubezen slovenske kulture, jezika, do slovenske domovine. Ne le to. Vrednote ljubezni, do domovine, družine, matere in očeta prenašajte na nove rodove. Z razumom in srcem, s prenosom znanj in z vzgojo. In ne obupajte. Marsikdaj za svoj trud ne boste dobili javne pohvale ali plačila. Je pa zame najlepše plačilo, ko te po 20 letih ogovori mimoidoči, prvi trenutek neznana oseba z nasmehom v očeh in reče: »O, dober dan profesorica, kako kaj?«.
 
Ali pa dejstvo, da bo letos na Ponikvi že 13. slomškov simpozij. Kot domačinka tukaj na Ponikvi sem dolgo časa tuhtala, na kakšen način bi Slomška predstavili učiteljem in širši javnosti. Tako smo leta 2009 na mojo pobudo, kot direktorica Ljudske univerze Šentjur, izpeljali prvi simpozij z naslovom: Že velja, kamor srce pelja. Simpozij se je ohranil ter postal tudi del seminarjev strokovnega izobraževanja za učitelje.
 
Ko te ogovori bivši dijak, takrat veš, da nisi bil zaman pred katedrom, ko za tabo ostanejo vsakoletni seminarji, takrat se zaveš, da si pustil sled in da je to plačilo za tvoj trud. Spoštovani nekdanji dobitniki slomškovih priznanj, spoštovane letošnje dobitnice Marija Pisk, Ema Alič in Erika Ašič, iskrene čestitke za vaše dosedanje delo, za vaš dobrinos k vzgoji otrok in predanosti poklicu, ki ga opravljate.
 
Spoštovana častna članica Društva katoliških pedagogov Slovenije gospa dr. Barica Marentič Požarnik, hvala vam, da ste poslanstvo, ki vam je bilo, kot rečemo, v zibelko položeno, opravljali z dušo in srcem, kar se je poznalo in se še pozna na vsakem vašem predavanju, knjigi ali še tako kratkem članku v časopisu.
 
Vsem še naprej uspešno delo v pedagoškem poklicu. Naj vas, ne le na papirju, ampak tudi v praksi vodi misel: “ljubimo svojo domovino in besedo materino.”